Lekarniške knjige

V zbirki sta dva bibliofilska bisera botaničnih lekarniških knjig z ročno obarvanimi lesorezi.

V 16. st. je Pietro Andrea Mattioli (1501-1577) dopolnil Dioskoridov priročnik. Pri tem si je pomagal z množico starih rokopisov in bogatimi lastnimi izkušnjami. Tako je v svojem delu še dodal opise 300 rastlin, ki jih Dioskorides še ni poznal. Nastala je knjiga Komentar Dioskoridesa, ki je več stoletij veljala kot uradni farmakološki priročnik. Knjiga je bila zelo cenjena zaradi enciklopedične in strokovne natančnosti in zanesljivosti. Doživela je mnogo ponatisov in prevodov. Mattioli je delal kot zdravnik in naravoslovec v Gorici od leta 1540 do leta1554. V tem času je nastalo mnogo zapisov o lokalnih posebnostih tedanjega časa, ki bi bili sicer pozabljeni. Torej je Mattiolijevo delo najstarejši zapis naše flore in naših zdravilnih rastlin.

Kot sin teologa in filologa je Adam Lonicer (1528-1586) študiral v Marburgu in na univerzi v Mainzu. Bil je študent Conrada Gessnera. Postal je profesor matematike na Univerzi v Marburgu leta 1553 in doktor medicine leta 1554. Postane mestni fizik v Frankfurt-na-Mainu. Njegova največja strast so bila zelišča in študij botanike. Njegovo prvo pomembno delo, Kräuterbuch, je bilo prvič objavljeno leta 1557, z obširnim uvodom, ki opisuje destilacijo. Lonicer priznava za svoje vire knjige njegovih predhodnikov kot so: Jean Ruelle, Valerius Cordus, Pietro Andrea Mattioli, Hieronymus Braunschweig in Conrad Gessner.

Dispensatorium pharmaceuticum austriaco-viennense

Za časa Marije Terezije so pričeli z rednim vsakoletnim nadzorovanjem lekarn. V tem času je imel vlogo farmakopeje tudi Lekarnarski red za Vojvodino Kranjsko (Apotheker Ordnung), ki je leta 1710 izšel v Ljubljani. V kranjskem lekarniškem redu so bila zbrana posebna pravila za lekarnarje, določena pa je bila tudi taksa. Leta 1729 je izšel Dunajski dispenzatorij (Dispensatorium pharmaceuticum austriaco-viennense), ki je v avstrijskih deželah stopil v veljavo leta 1737. Do leta 1770 je bilo natisnjenih šest izdaj.

Purmann, Mattheus Gottfried (1648-1711), Curiosen chirurgischer Observationes

V delu oče nemške kirurgije podrobno opisuje 88 primerov  kirurških operacij, kot so trepanacije, carski rezi, traheotomije ipd.  Delo je napisal leto pred svojo smrtjo, kot sad 26 letnega dela vojaškega kirurga in najzanimivejših posegov, ki jih je opravil.

Johann Nicolas Pechlin (1644-1706), Da purgantium medicamentorum facultatibus exercitatio nova

Druga izdaja Pechlinove razprave o purgativih. Uporaba odvajal je bila ob puščanju krvi najpogostejša metoda zdravljenja za vzpostavljenje ravnotežja med telesnimi tekočinami v telesu.

Pechlin je v tej knjigi kot prvi podal opis limfnih foliklov v tankem črevesju, znanih  kot   Peyerjeve ploščice. Gravure za naslovnico in slike v knjigi je izdelal  Romeyn de Hooghe (1645-1708).