V lekarniški zbirki, ki jo posvečamo mag. Štefanu Predinu, se nahaja lekarniško pohištvo, pripomočki galenskih laboratorijev, stare botanične, lekarniške in medicinske knjige, tehtnice, albarelli, porcelanske, lesene in steklene stojnice. Zbirka kot celota prikazuje lekarno iz sredine XIX. stoletja, čeprav je kar nekaj primerkov v zbirki dosti starejših. Omari iz orehovega lesa izvirata iz začetka XIX. stoletja, poličniki in predalčniki pa s konca XIX. stoletja in so krasili staro celjsko lekarno. Lekarniški pult in omara za razstavne eksponate so izdelane v današnjem času. Vsak razstavljen eksponat ima svojo zgodbo, nekateri staro že več kot štiri stoletja.
Zdravje se je od Hipokrata pa vse do Paracelsusa pojmovalo z ravnovesjem štirih telesnih tekočin oziroma sokov: krvi, sluzi, rumenega in črnega žolča. Pri zdravem človeku so sokovi v ravnovesju, porušeno ravnovesje pa povzroči, da človek zboli.
| Lastnost | Toplo | Hladno |
| Suho | Rumeni žolč | Črni žolč |
| Vlažno | Kri | Sluz |
Ob predpostavki, da je vzrok bolezni preveč sluzi (hladno in vlažno), so zdravili z rastlinami, katere imajo tople in suhe lastnosti (brinove jagode). Knjigi Matthiolija in Lonitzerja iz zbirke temeljita na teh principih zdravljenja in vsaki rastlini je pripisano določeno delovanje.
Te lastnosti so pripisovali tudi izvlečkom in destilatom drog, katere so izdelovali s pomočjo maceracije in destilacije. V spominski sobi so razstavljene tudi stiskalnice, destilacijske naprave in lončene posode za hranjenje teh izvlečkov in destilatov.
Ni ustreznejšega lekarniškega pripomočka, ki bi bolje simboliziral delo v lekarni, kot je tehtnica. Že stoletja so bile tehtnice zaradi točnosti tehtanja in občutljivosti najpomembnejši instrument pri lekarniškem delu. Točnost tehtanja je bila odvisna tudi od uteži. V stoletjih zmede glede uteži in neenotnosti merskih enot so uporabljali že skoraj pozabljene enote.
Polna pest (pugnus plenus), polna dlan (manus plena), za oreh polno (nux plena), za jajce polno (ovum plenum) in žlička (ligula) so bile običajne enote tako v lekarnah kot tudi na tržnicah. Nikolaj iz Salerna je v XIII. stoletju prvi določil najmanjšo lekarniško mersko enoto gran, izhajajoč iz teže pšeničnega zrna. Leta 1555 so v pomembnem trgovskem mestu Nürnberg določili nürnberške lekarniške enote, ki so bile do leta 1872 v uporabi tudi v naših lekarnah, ko so uvedli enotni decimalni sistem kot ga imamo še danes.
Nürnberške lekarniške enote:
Nürnberške vstavne uteži. Njihova skupna teža je 4 funte. Uporabljali so jih za tehtanje drog in substanc z blagim učinkom.
V zbirki sta dva bibliofilska bisera botaničnih lekarniških knjig z ročno obarvanimi lesorezi.
V 16. st. je Pietro Andrea Mattioli (1501-1577) dopolnil Dioskoridov priročnik. Pri tem si je pomagal z množico starih rokopisov in bogatimi lastnimi izkušnjami. Tako je v svojem delu še dodal opise 300 rastlin, ki jih Dioskorides še ni poznal. Nastala je knjiga Komentar Dioskoridesa, ki je več stoletij veljala kot uradni farmakološki priročnik. Knjiga je bila zelo cenjena zaradi enciklopedične in strokovne natančnosti in zanesljivosti. Doživela je mnogo ponatisov in prevodov. Mattioli je delal kot zdravnik in naravoslovec v Gorici od leta 1540 do leta1554. V tem času je nastalo mnogo zapisov o lokalnih posebnostih tedanjega časa, ki bi bili sicer pozabljeni. Torej je Mattiolijevo delo najstarejši zapis naše flore in naših zdravilnih rastlin.
Kot sin teologa in filologa je Adam Lonicer (1528-1586) študiral v Marburgu in na univerzi v Mainzu. Bil je študent Conrada Gessnera. Postal je profesor matematike na Univerzi v Marburgu leta 1553 in doktor medicine leta 1554. Postane mestni fizik v Frankfurt-na-Mainu. Njegova največja strast so bila zelišča in študij botanike. Njegovo prvo pomembno delo, Kräuterbuch, je bilo prvič objavljeno leta 1557, z obširnim uvodom, ki opisuje destilacijo. Lonicer priznava za svoje vire knjige njegovih predhodnikov kot so: Jean Ruelle, Valerius Cordus, Pietro Andrea Mattioli, Hieronymus Braunschweig in Conrad Gessner.
Za časa Marije Terezije so pričeli z rednim vsakoletnim nadzorovanjem lekarn. V tem času je imel vlogo farmakopeje tudi Lekarnarski red za Vojvodino Kranjsko (Apotheker Ordnung), ki je leta 1710 izšel v Ljubljani. V kranjskem lekarniškem redu so bila zbrana posebna pravila za lekarnarje, določena pa je bila tudi taksa. Leta 1729 je izšel Dunajski dispenzatorij (Dispensatorium pharmaceuticum austriaco-viennense), ki je v avstrijskih deželah stopil v veljavo leta 1737. Do leta 1770 je bilo natisnjenih šest izdaj.
V delu oče nemške kirurgije podrobno opisuje 88 primerov kirurških operacij, kot so trepanacije, carski rezi, traheotomije ipd. Delo je napisal leto pred svojo smrtjo, kot sad 26 letnega dela vojaškega kirurga in najzanimivejših posegov, ki jih je opravil.
Druga izdaja Pechlinove razprave o purgativih. Uporaba odvajal je bila ob puščanju krvi najpogostejša metoda zdravljenja za vzpostavljenje ravnotežja med telesnimi tekočinami v telesu.
Pechlin je v tej knjigi kot prvi podal opis limfnih foliklov v tankem črevesju, znanih kot Peyerjeve ploščice. Gravure za naslovnico in slike v knjigi je izdelal Romeyn de Hooghe (1645-1708).
Možnar je bil stoletja najpomembnejši pripomoček za delo v lekarni. Še vedno je tipični simbol lekarništva, čeprav se pri vsakdanjem delu v lekarnah skoraj ne uporablja več, kajti s povečanjem trgovanja in s tem ponudbe trgovci od začetka XX. stoletja ponujajo že razdrobljene droge.
Možnarje so najpogosteje izdelovali iz kovin (brona, medenine in železa), stekla, marmorja, lesa, porcelana in tudi slonovine. Največ ohranjenih možnarjev je iz železa, uporabljali so jih za izdelavo mase za pilule. Zaradi odločbe o zaplembi kovin za potrebe vojaške industrije iz leta 1914 so bronasti in medeninasti precej redkejši. V zamenjavo za medenino in bron so lekarnarji dobili od oblasti železni možnar, na katerem je bil reliefni železni križ s parolami Avstro-ogrske monarhije.
Puščanje krvi je bilo v preteklosti zelo pogosta metoda zdravljenja. V ta namen so uporabljali nož in kasneje pripravo za puščanje krvi, imenovano skarifikator. Primer noža prav tako hranimo v naši lekarniški spominski sobi.
Raznolikost oblik, signatur in lesa nam razkriva umetnost izdelovanja in lepota lesenih stojnic, ki so od XVI. do začetka XX. stoletja predstavljale osnovno opremo za hranjenje substanc vsake lekarne. Najstarejše iz XVI. stoletja so zelo redke. Iz tega obdobja je ohranjenih na svetu le še 30 primerkov. Nekaj, stoletje mlajših, lahko vidite tudi v naši zbirki.
Prototip lekarniških stojnic je arbarello. Ime je dobil ali po perzijski besedi »el barani« v pomenu posoda ali po italijanski »Albarello« drevesce. Ima obliko bambusovega člena, zgoraj in spodaj je širši in se je uporabljal kot posoda za hranjenje. Prvi zametki izdelovanja albarellov iz keramike so špansko-maverskega izvora. Ker je trgovina s keramiko potekala predvsem preko Mallorce, se je udomačil v Evropi tudi naziv majolika. Od 16. stoletja so postali mojstri izdelovanja keramičnih lekarniških posod Italijani. Po manufakturah iz italijanskega mesta Feanza so jih začeli imenovati fayence.
Tehnika izdelovanja zajema žganje porozne keramike, ki jo prvič žgejo pri 1200 stopinjah, nato jo potopijo v staljeno zmes kositra, svinca, peska, pepelike in vode. Glazura prevleče keramiko in se pri ponovnem žganju, pri nižji temperature, zapeče.
28. marca 1709 je Johann Friedrich Böttger oznanil iznajdbo evropskega porcelana v Dresdnu. Leto kasneje v Meissnu odprejo prvo manufakturo, ki ji je skoraj pol stoletja uspelo ohranjati skrivnost izdelovanja porcelana.
Leta 1763 ustanovi Friederik Veliki Kraljevsko prusko porcelansko manufakturo (Königliche Preußischen Porzellan-Manufaktur Berlin). Večina porcelanskih stojnic iz zbirke je izdelanih v tej manufakturi leta 1860. Ostale so izdelane v manufakturi Josepha Schachtela iz Sophienau/Charlottenbrunn v Šleziji.
Razstavljene stojnice so bile odkupljene od dveh nedavno zaprtih berlinskih lekarn, kjer so bile v uporabi od ustanovitve 1861 oz. 1906 pa vse do ukinitve leta 2006.
Že v srednjem veku so se lekarne oskrbovale s steklenimi posodami, steklenicami in stojnicami, ki so jih izdelovali v glažutah. Prve so označevali z etiketami, ki so jih privezovali z vrvicami na stojnice. Od XVI. stoletja naprej so jih označevali s simboli in z imeni, za označevanje so uporabljali oljne barve. Po nastanku steklarskih manufaktur v XIX. stoletju sledi označevanje z emajlom, ki so ga naknadno zapekli na gotove stojnice. Od takrat je v uporabi tudi označevanje separande in claudende.
2026 © FARMADENT d.o.o., Minařikova ulica 6, 2000 Maribor, Slovenija.
